Evropska direktiva zavezuje države članice k rezultatu, ne k dobesednemu besedilu. Vsaka država članica to direktivo prenese v nacionalno zakonodajo, in v tem postopku prenosa nastane prostor. Nemčija ta prostor izkorišča na način, ki ni samoumeven, če poznate le evropsko besedilo. Nacionalni zakon lahko pojme opredeli drugače, obseg formulira drugače ali izvajanje nadzora uredi drugače, kot je dogovorjeno na evropski ravni. Za podjetje, ki je dejavno v Nemčiji ali ima nemško hčerinsko družbo ali podružnico, je ta postopek prenosa tisto, kar je dejansko pomembno — ne direktiva sama.
Tri mehanizmi pojasnijo največji del odstopanj, na katera naletite v praksi.
Prvi je tempo prenosa. Nemčija ima zakonodajni postopek z lastnimi fazami, lastnimi trenutki posvetovanja in lastno politično dinamiko. Direktiva lahko na evropski ravni že velja, medtem ko je nemški zakon o prenosu še v obravnavi, je bil pravkar sprejet ali se v posameznih delih še prilagaja. Kdor zaradi varnosti gleda samo evropsko besedilo, lahko spregleda obdobje, v katerem nemška pravila dejansko že veljajo malce drugače.
Drugi je vloga zveznih dežel in plastovita upravna struktura. Nemčija je federalna država, nadzor in izvajanje pa potekata delno na zvezni ravni in delno prek dežel (Länder). To lahko pomeni, da se način, kako se obveznost nadzoruje, ali katera instanca je za to pristojna, razlikuje glede na to, kje v Nemčiji je podjetje registrirano. To ni vprašanje strožjih ali blažjih pravil na papirju, temveč drugačne upravne pokrajine, v kateri se ta pravila udejanjijo.
Tretji je nemška naklonjenost natančnosti v besedilu zakona. Nemška zakonodaja opredeljuje definicije in področja uporabe praviloma zelo podrobno, z lastnim pojmovnim okvirom, ki se navezuje na obstoječe nemško pravo, kot je pravo gospodarskih družb ali Handelsgesetzbuch. Evropski pojem tako v nemškem zakonu dobi lasten, ostreje omejen pomen, ki se ne ujema povsem z izvornim besedilom. To lahko podjetje postavi tik znotraj ali tik zunaj obveznosti, odvisno od tega, kako nemški zakon opredeli skupino, poslovno enoto ali pojem prihodka.
Bistvo vsake trajnostne obveznosti je, da lahko uprava dokaže, kaj je bilo storjeno, kdo je to storil in na podlagi katerega dokaza. Če nemški prenos obveznost omeji drugače kot evropsko besedilo, se s tem ne spremeni le vprašanje, ali obveznost velja, temveč tudi kdo znotraj organizacije je odgovoren za dokaz, kateri dokument velja za dokaz in katera kontrola izkazuje, da je proces pod nadzorom. Uprava, ki mora izkazati verjetnost, da je organizacija pod nadzorom, se ne more zadovoljiti s sklicevanjem na evropsko direktivo. Dokazljiva točka je nacionalni zakon, kakor velja v trenutku poročanja, ter način, na katerega je lastna organizacija temu pripisala lastnika, dokazno gradivo in kontrolo.
Zato je treba pregled obveznosti pripraviti po posamezni državi, in ga ni mogoče preprosto prekopirati iz evropskega izhodišča. Dve podjetji podobne velikosti in dejavnosti, eno s sedežem v Nemčiji in drugo na Nizozemskem, lahko spadata pod malce drugačno kombinacijo obveznosti, z malce drugačnim lastnikom in malce drugačnim dokaznim gradivom po posamezni obveznosti.
Ta vzorec nacionalnega odstopanja ni značilen le za Nemčijo. Kdor postavi podobno vprašanje o drugih državah članicah, opazi, da se enak mehanizem ponavlja v drugačni obliki: kako je potekal prenos v Franciji, si lahko preberete v pregledu kje se Francija razlikuje od evropske linije, za manjšo, a pravno prav tako samostojno sosednjo državo pa je na voljo pregled kje se Belgija razlikuje od evropske linije. Podjetja z dejavnostmi v Južni Evropi bodo podobno analizo najdla v kje se Španija razlikuje od evropske linije in v kje se Italija razlikuje od evropske linije. Za Srednjo in Severno Evropo velja isto izhodišče, obdelano v kje se Poljska razlikuje od evropske linije in kje se Švedska razlikuje od evropske linije. Za podjetje s podružnicami v več državah članicah je že samo seštevanje teh nacionalnih razlik precejšen zalogaj.
Vprašanje, kje se Nemčija razlikuje od evropske linije, nima trajnega odgovora, ker se nemški zakon o prenosu lahko spremeni in ker natančna izvedba je odvisna od oblike, obsega in strukture posameznega podjetja. Kar pa je gotovo, je naloga: ugotoviti, katere obveznosti veljajo v nemškem okviru, kdo znotraj organizacije je zanje lastnik, kateri dokaz je s tem povezan in katera kontrola izkazuje, da ta proces deluje. Prav za to je namenjen Compliance Check: ne ponavljanje evropskega besedila, temveč pregled po posamezni obveznosti z lastnikom, dokazom in kontrolo, tako da lahko uprava to predloži, namesto da bi morala to razlagati.
Ugotavljanje nacionalnih odstopanj, dodeljevanje lastnikov in zbiranje dokaznega gradiva je deloma ponovljivo delo: sledi ustaljenemu vzorcu po posamezni obveznosti, po državi, po poslovnem letu. Ali in v kolikšni meri je to delo mogoče prenesti na AI, je vprašanje, na katerega je treba odgovoriti po posamezni nalogi, ne za organizacijo kot celoto. Werkscan podjetja FTE TO AI to izračuna po posamezni nalogi in pokaže, kateri del dela je mogoče prenesti in kateri del ostaja delo, ki ga opravljajo ljudje.
Vraag maar welke verplichting op u van toepassing is, en waaraan u dat kunt aantonen.
Answers come from this site’s knowledge base. Not tailored advice, and not a scan of your company.